- D R Ž A V E -

SLO

SLOVENIJA

Migracije prebivalstva po občinah v letu 2007:
Slovenci (83,06 %), Srbi (1,98 %), Hrvati (1,81 %), Bošnjaki (1,10 %), Muslimani (v smislu etnične skupine) (0,53 %)
Madžari (0,32 %), Albanci (0,31 %), Makedonci (0,20 %), Črnogorci (0,14 %), Romi (0,17 %), Italijani (0,11 %)

Avstrijci, Čehi, Nemci, Poljaki in Rusi predstavljajo manj kot 0,1% prebivalstva, pri 8,90% populacije pa je podatek neznan ali pa niso želeli odgovoriti.

Pričakovana življenjska doba je bila leta 2005 73 let za moške in 81 za ženske.

Povprečna naseljenost je 99 prebivalcev na km2. Približno polovica prebivalstva živi v urbanih naseljih, drugi pa na podeželju.

Uradni jezik je slovenščina. Na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost (ob meji z Madžarsko in Italijo), je uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina.

Upravna razdelitev

Glavno mesto Ljubljana, pogled z Ljubljanskega gradu proti severu; v ozadju Kamniško-Savinjske Alpe.Slovenija je upravno razdeljena na 210 občin, med katerimi jih ima 11 status mestne občine.

Poleg delitve na pokrajine obstaja 12 statističnih regij:

Pomurska regija, Podravska regija, Koroška regija, Savinjska regija, Zasavska regija, Spodnjeposavska regija, Jugovzhodna Slovenija, Osrednjeslovenska regija, Gorenjska regija, Notranjsko - kraška regija, Goriška regija, Obalno - kraška regija

Geografija Slovenije
Zemljevid SlovenijeGeografsko leži Slovenija v Srednji Evropi na stičišču Alp, Dinarskega gorstva, Panonske nižine in Sredozemlja. Podnebje je mešanica vplivov alpskega, sredozemskega in celinskega podnebja. Polovico njene površine pokrivajo gozdovi. V severozahodnem delu države prevladujejo Alpe z najvišjim vrhom Triglavom (2864 m). V smeri proti morju se razprostira pokrajina Kras. Njen podzemeljski svet skriva najveličastnejše podzemne galerije v Evropi. Postojnska jama in Škocjanske jame, ki so jih izklesale podzemeljske vode, skrivajo lepoto kapnikov. Slednje so tudi na Unescovem seznamu kulturne in naravne dediščine.

Več kot polovico površine pokrivajo gozdovi - 1.163.812 ha (v Evropi imata več gozdov samo še Finska in Švedska).

V Sloveniji je po naravovarstveni zakonodaji zaščitenega približno 8 % ozemlja. Največje območje zavzema Triglavski narodni park (83.807 ha). Pestra geološka zgradba, razgibanost v reliefu (od morske gladine do 2864 m nadmorske višine) ter dejstvo, da se Slovenija razprostira na štirih biogeografskih območjih, so omogočile bogastvo rastlinskih in živalskih vrst. V Sloveniji uspeva 3000 praprotnic in cvetnic ter 50.000 različnih živalskih vrst. Številni so tudi živalski in rastlinski endemiti.

Podnebje v Sloveniji je alpsko, celinsko in sredozemsko.

Himna: Zdravljica (samo 7. kitica)

Glavno mesto (in največje mesto) Ljubljana 46°03'N, 14°30'E

Uradni jeziki slovenščina, italijanščina1, madžarščina1

Površina
- skupaj: 20,273 km2 (153.)
- voda (%): 0,6 %

A

AVSTRIJA

Po razpustitvi Svetega rimskega cesarstva leta 1806 je bilo osnovano Avstrijsko cesarstvo, ki je bilo leta 1867 preurejeno v dvojno monarhijo Avstro-Ogrsko. Po porazu v prvi svetovni vojni je monarhija razpadla na več neodvisnih držav, katerih ena je današnja Avstrija.

Leta 1918 je Avstrija postala republika, kar je ostala do leta 1934, ko je kancler Engelbert Dollfuß uvedel diktaturo.

Avstrijo je leta 1938 priključila nacistična Nemčija (glej Anschluss). Po porazu nacistov v drugi svetovni vojni so Avstrijo skladno s sklepi Potsdamske konference zasedle zavezniške sile. Leta 1955 je država znova dobila popolno neodvisnost pod pogojem, da se zaveže nevtralnosti. Kljub temu se je po padcu komunizma v Vzhodni Evropi Avstrija začela vključevati v evropske povezave in se tako leta 1995 vključila v Evropsko unijo, leta 1999 pa še v Evropsko monetarno unijo.

Upravna delitev
Avstrijske zvezne deželeRepublika Avstrija je sestavljena iz devetih zveznih dežel. To so:

Dunaj (Wien), Gradiščanska (Burgenland), Koroška (Kärnten), Salzburg, Spodnja Avstrija (Niederösterreich),
Štajerska (Steiermark), Tirolska (Tirol), Vorarlberg, Zgornja Avstrija (Oberösterreich)

Zunanja politika
Avstrija je članica Evropske unije, Konference za varnost in sodelovanje v Evropi in opazovalka v Zahodnoevropski uniji.

Himna: Land der Berge, Land am Strome (nemško) - Dežela gora, dežela na reki

Glavno mesto (in največje mesto) Dunaj 48°12'N, 16°21'E

Uradni jeziki nemščina
Priznani regionalni jeziki slovenščina, hrvaščina, madžarščina

Upravljanje parlamentarna republika

Površina
- skupaj: 83,871 km2 (115.)
- voda (%): 1.3

CH

ŠVICA

Zgodovina
Leta 1291 so predstavniki treh kantonov, Urija, Schwyza in Unterwaldna podpisali pogodbo o večnem zavezništvu, s katerim so se povezali v boju proti tuji nadvladi Habsburžanov, ki so tedaj zastopali Sveto rimsko cesarstvo. V bitki pri Morgartnu so Švicarji leta 1315 porazili habsburško vojsko in si s tem zagotovili relativno neodvisnost kot Švicarska konfederacija.

Švicarska državljanska vojna, ki se je začela leta 1531, je bila posledica delnega uspeha reformacije v različnih kantonih. Razrešili so jo s politično rešitvijo, ki je dajala kantonom relativno neodvisnost v notranjih zadevah in preprečevala vmešavanje v zadeve drugih kantonov.

Z Vestfalsko pogodbo so leta 1648 evropske države priznale neodvisnost Švice od Svetega rimskega cesarstva in njeno nevtralnost. Leta 1798 je Švico zasedla francoska revolucionarna vojska. Dunajski kongres je leta 1815 ponovno vzpostavil neodvisnost Švice, evropske sile pa so se zavezale k permanentnemu spoštovanju švicarske nevtralnosti.

Švica je sprejela zvezno ustavo leta 1848, jo obširno dopolnila leta 1874 in zvezni upravi podredila skrb za obrambo, trgovino in javno pravo. Od tedaj je zgodovino Švice zaznamoval kontinuiran politični, gospodarski in socialni napredek.

Švica je znana po svoji zgodovinski nevtralnosti in ni sodelovala ne v prvi ne v drugi svetovni vojni. Leta 2002 so se prebivalci Švice na referendumu odločili za vstop v OZN.

Upravna razdelitev
Švica je konfederacija 26 kantonov:
Aargau, Appenzell Ausserrhoden *, Appenzell Innerrhoden *, Basel-Landschaft *, Basel-Stadt *, Bern, Fribourg, Ženeva, Glarus, Graubünden, Jura, Luzern, Neuchâtel, Nidwalden *, Obwalden *, Sankt Gallen, Schaffhausen, Schwyz, Solothurn, Thurgau, Ticino, Uri, Valais, Vaud, Zug, Zürich

Uradni jeziki nemščina, francoščina,
italijanščina, retoromanščina

Glavno mesto Bern

Največje mesto Zürich

D

NEMČIJA

Upravna delitev
Zvezna republika Nemčija je upravno razdeljena na 16 zveznih dežel:
Baden-Württemberg, Bavarska (Bayern), Berlin, Brandenburg, Bremen, Hamburg, Hessen, Mecklenburg-Predpomorjanska (Mecklenburg-Vorpommern), Spodnja Saška (Niedersachsen), Severno Porenje-Vestfalija (Nordrhein-Westfalen), Porenje-Pfalška (Rheinland-Pfalz), Posarje (Saarland), Saška (Sachsen), Saška-Anhalt (Sachsen-Anhalt), Schleswig-Holstein, Turingija (Thüringen)

Spodnja Saška Bremen Hamburg Mecklenburg-Predpomorjanska Saška-Anhalt Saška Brandenburg Berlin Turingija Hessen Severno Porenje-Vestfalija Porenje-Pfalška Bavarska Baden-Württemberg Posarje Schleswig-Holstein

Zgodovina
Na Nemškem ozemlju smo poznali najprej veliko malih mestnih držav ter Prusijo. Vendar leta 1848 se je začel boj za združitev Nemčije, saj to pomeni boljše gospodarske razmere. Ustanovili so Frankfurtski parlament, kjer so sprejeli idejo o združitvi Nemčije pod vodstvom pruskega kralja, ki pa je nemško krono zavrnil, saj se je bal, da bo z meščansko urejeno Nemčijo izgubil oblast. Tako je bilo za približno 20 let to združevanje prestavljeno. Leta 1862 pa so se upi nemških meščanov uresničili. Pruski kralj Wilhelm 1. je začel združevati nemčijo pod svojim vodstvom, saj je ugotovil, da bo več delavcev v državi prineslo izboljšanje industrijskih razmer, to pa več denarja. Tako je nastala Nemčija, ki je obstajala do prve svetovne vojne.

Nemčija, kakršno poznamo danes, je nastala oktobra leta 1990 z pridružitvijo dežel Nemške demokratične republike Zvezni republiki Nemčiji. Čeprav se za dogodek pogosto uporablja izraz združitev, je dejansko šlo za priključitev, saj ni nastala nova država.

S tem se je po 45 letih uredilo tako imenovano nemško vprašanje, začeto s popolno kapitulacijo Nemčije v 2. svetovni vojni. Po vojni so njen teritorij zasedle sovjetske, britanske, ameriške in francoske sile:

Zvezno republiko Nemčijo (proglašeno l. 1949, pogovorno imenovano tudi Zahodna Nemčija) so zasedle britanske, ameriške in francoske zasedbe. Tu je bilo glavno mesto Bonn.
Nemško demokratično republiko (proglašeno l. 1949, znano kot Vzhodna Nemčija) pa so socialistično uredile sovjetske zasedbe. Tu pa je bilo glavno mesto Berlin, ki pa je bil razdeljen na večji Vzhodni Berlin in na manjši Zahodni Berlin, ki je bil enklava Zahodne Nemčije. V času velike politične napetosti so z vzhodne strani leta 1961 zgradili Berlinski zid, ki so ga porušili leta 1989 in tako neposredno začeli proces združevanja obeh delov Nemčije, katere nova prestolnica je Berlin.
Več kot 40-letni razvoj je ZRN v okviru kapitalističnega tržnega gospodarstva prinesel velik gospodarski napredek, medtem, ko je NDR zelo zaostajala, čeprav je bila v socialističnem bloku najbolj razvita. Velike razvojne razlike med bivšima deloma Nemčije si prizadevajo čimprej ublažiti z vlaganji v obnovo zastarele in okolju škodljive industrije v bivši NDR, z novo organizacijo njenega kmetijstva, z gradnjo prometnic, še zlasti tistih, ki jo povezujejo z zahodnimi deželami, z gradnjo infrastrukture, s preobrazbo izobraževalnega sistema itd.

Znameniti spomeniki
Med najbolj znanima spomenikoma sta zagotovo Berlinski zid in Brandenburška vrata. Berlinski zid je bil dolg preko 150 km in je nekoč delil vzhodni in zahodni Berlin. Padel je 9. novembra 1989 po več kot 28 letih. Padec Berlinskega zidu je postal

Brandenburška vrata stojijo v neposredni bližini nekdanje meje med V in Z Nemčijo. Po njuni združitvi so postala simbol združene Nemčije. Postavili so jih leta 1791 v Berlinu. Visoka so 19 metrov.

Himna: Das Lied der Deutschen (3. kitica) - imenujejo jo tudi Einigkeit und Recht und Freiheit

Glavno mesto Berlin 52°31'N, 13°24'E

Uradni jeziki nemščina

E

ŠPANIJA

F

FRANCIJA

Narodna skupščina (Assemblée Nationale) je najvišje zakonodajno telo. Poslance volijo vsakih 5 let za 5-letni mandat. Skupščina lahko izglasuje razpustitev vlade. Senatorje volijo posredno, volijo lokalni funkcionarji (teh je 100-200 tisoč), za dobo 6 let. Polovica Senata je obnovljena vsaka 3 leta. Senat ima zelo omejeno moč; v primeru nesporazuma med Narodno skupščino in Senatom ima zadnjo besedo skupščina. Vlada ima močan vpliv na dnevni red parlamenta.

USTAVNI SVET | Do leta 1958 Francija ni poznala nadzora ustavnosti, saj so šteli, da bi bilo ti v nasprotju z načelom, da je zakon izraz obče volje oziroma ljudske suverenosti. Položaj ustavnega sveta je okrepila ustavna sprememba iz leta 1974, ki je pravico do predlaganja ocene ustavnosti dala tudi članom parlamenta. Ustavni svet sestavljajo imenovani člani in člani po položaju. Slednji so dosmrtni člani sveta bivši predsedniki republike, ki pa v resnici ne sodelujejo pri delu tega organa. Imenovanih članov je 9 (3 imenuje predsednik republike, 3 predsednik nacionalne skupščine, 3 predsednik senata). Njihov mandat traja 9 let, vsako 3. leto se obnovi 1/3 članov. Ustava ne določa nobenih pogojev (po navadi 2-3 pravniki, bivši ministri, bivši poslanci, politične osebnosti). Predsednika Ustavnega sveta imenuje predsednik republike, njegove mandatne dobe ustava ne določa. Pred nastopom funkcije člani zaprisežejo pred predsednikom republike (varovanje tajnosti odločanja in glasovanja, etc.). Funkcija člana Ustavnega sveta je nezdružljiva s članom vlade, parlamenta, evropskega parlamenta, socialno-ekonomskega sveta in s kakršnimkoli volilnim mandatom in ne smejo opravljati vodstvenih funkcij v političnih strankah. Svet opravlja svetovalno in odločujočo funkcijo, odločitev je sprejeta, če zanjo glasuje večina članov sveta. Daje mnenja, če se nanj obrne predsednik republike, vlada se nanj obrne v primeru referenduma, volitev predsednika republike, odloča o ustavnosti zakonov in mednarodnih pogodb, nastopa kot volilni in referendumski sodnik. Zoper odločitve ni dopustna pritožba (pravno sicer ni nobenega postopka za spoštovanje njegovih odločitev, vendar se mu državni organi vselej podredijo). Zakonodajalcu tako ostane v primeru, da ne soglaša z odločitvijo sveta, zgolj možnost spreminjanja ustave. Svet je pristojen za presojo ustavnosti, preden so ti razglašeni; obvezna je, ko gre za organske zakone in poslovnike parlamentarnih zbornic. Presojo navadnih zakonov lahko predlagajo predsednik države, predsednik senata, predsednik nacionalne skupščine, prvi minister, 60 poslancev ali 60 senatorjev. Če je neustaven, ne more biti razglašen, če je del ustaven in del ne, se dela ločita in predsednik države odloči, ali bo ustavni del razglasil, ali pa gre v ponovno odločanje v parlament. Če se ju ne da ločiti, ga je treba spremeniti ali opustiti njegovo sprejemanje. Ustavni svet se ne zadovlji več samo s presojo tehnične usklajenosti zakonov z ustavnimi normami, temveč postavlja merila, ki pomenijo varovanje temeljnih človekovih pravic.

v Zahodno Evropo spada samo 6 držav to so: Francija, Britansko otočje, Nizozemska, Belgija in Luxemburg!

Prebivalstvo
Ob zadnjem popisu prebivalstva, leta 2006, je imela republika 64,95 milijona prebivalcev. Največja mesta so Pariz, Marseille, Lyon, Lille, Toulouse in Nantes. Po obdobju Druge svetovne vojne, je Francija postala cilj imigrantov širom sveta, najštevilčnejši pa so bili priseljenci iz držav Severne Afrike: Maroko, Alžirija, Tunizija. Sprva so ti prišli kot začasni delavci, kmalu pa so se v Franciji ustalili kot njeni prebivalci in s seboj pripeljali družine. Zaradi raznolike etnične in verske pripadnosti priseljencev ter visoko številnih družin, se je prebivalstvena struktura Francije pričela bistveno spreminjati.

Religija
Francija velja za svobodno državo verskih usmeritev. Ob rednih popisih prebivalstva na vsaka štiri leta, o verski pripadnosti ne poizvedujejo. Uradne podatke o verski usmeritvi je raziskal Eurobarometer Poll, ki je podal sledeče ugotovitve: 54% prebivalcev je Katolikov, 31% Agnostikov. Zaradi imigracij živi v Franciji 4% Muslimanov, 3% pripadajo Protestantizmu in 1% Židovski veri.

Židovska skupnost je z okoli 600.000 pripadniki, označena kot največja v Evropi. Domneva se, da je uradni odstotek 4% Muslimanov, v resnici dvakrat do trikrat višji (presegal naj bi 10%) zaradi visoko številčnih muslimanskih družin in vsaj milijona ilegalnih imigratov iz severa Afrike in JV Evrope. Na JZ Francije se nahaja svetovno znano romarsko središče, Lourdes.

Upravna delitev Francije.
Francija se deli na 26 regij (fr.: région), ki se delijo na skupno 100 departmajev (fr.: département). Departmaji so oštevilčeni in te številke se uporabljajo na registrskih tablicah, poštnih številkah, ipd. 22 regij se nahaja v evropskem delu Francije, 4 regije in hkrati departmaji pa so čezmorska ozemlja.

Geografija Francije.
V Franciji najdemo zelo različno pokrajino, od obalnih ravnin na S in Z, kjer Francija meji na Severno morje in Atlantik, do gorovij na J (Pireneji) in JV (Alpe), kjer je tudi druga najvišja gora v Evropi, Mont Blanc (4807 m).

Vmes se nahajajo še drugi reliefi, kot na primer Centralni masiv (Massif Central), hribovje Vogezi (Vosges) ali velike doline velikih rek kot Loire, Rhone, Garonne in Sena.

Geslo: Liberté, Égalité, Fraternité
»Svoboda, enakost, bratstvo«
Himna: Marseljeza


Glavno mesto
(in največje mesto) Pariz
48°52'N, 2°19.59'E
Uradni jeziki francoščina
Upravljanje unitarna republika
Površina
- skupaj:1 674.843 km2 (40.)
- Metropolitanska Francija
- IGN2 551,695 km2 (47.)

FL

LIHTENŠTAJN

H

MADŽARSKA

HR

HRVAŠKA

Posebno točko v hrvaški zgodovini so predstavljali vladarji obalnih in otoških mest, ki so bila od 812. leta vključena v bizantinsko provinco Dalmacijo. Ta mesta Zadar, Split, Trogir, Dubrovnik, Kotor, Krk, Rab in Osor so bile nekakšne trdnjave tuje moči sredi hrvaškega kraljestva in so tako predstavljala določeno nevarnost. Zaradi tega je hrvaški kralj stopil na bizantinsko stran v njihovi vojni z Bolgari v 9. in 10. stoletju in kot nagrado za to pomoč so dobili pod svojo upravo provinco Dalmacijo, kateri so vladali v bizantinskem imenu. Takšna situacija je bila za časa kralja Tomislava in Stijepana Držislava (969 - 997), ki je bil tudi prvi v virih izpričan kralj, ki je nosil naziv kralj Hrvaške in Dalmacije. Med vladanjem kralja Petra Krešimirja IV. (1054 - 1074) je bila Dalmacija dokončno vključena v hrvaško kraljestvo in se dokončno ločila od bizantinskega imperija, hrvaško kraljestvo pa je ta čas doseglo svoj največji obseg. Smrti zadnjega člana dinastije Trpimirovičev v letu 1090 je sledil notranji spopad za prestol, katerega rezultat je bilo leta 1102 kronanje madžarskega kralja Kolomana, sorodnika zadnjega hrvaškega kralja Zvonimirja, za kralja Hrvaške, katerega je izvolilo hrvaško plemstvo in nov kralj se jim je zahvalil v obliki oprostitve plačevanja davkov. To pa jim je zamerilo madžarsko plemstvo. Oblast na Hrvaškem je v tem času predstavljal ban, Slavonija je imela v tem času svojega bana in bila skoraj štiri stoletja administrativno ločena od Hrvaške.

Dalmatinska mesta so bila v sferi beneških interesov, zato so se mesta morala v času med 12. in 14. stoletju stalno bojevati za svojo svobodo. Kljub temu, je Beneška republika začasno prevzela oblast nad Zadrom in Rabom, toda kralj in hrvaško plemstvo je preprečilo okupacijo celotne province. Ko je pričela moč madžarskih Arpadovičev slabeti, so postali hrvaški bani iz družine Šubič-Bribir pravzaprav neodvisni vladarji. Pavel, pripadnik Anžuvinske dinastije iz Neaplja, kot novi vladar pa je moč teh hrvaških banov kmalu zlomil. Kot posledica tega je bilo beneško zavzetje vseh dalmatinskih mest, zato je kralj Ludvik Veliki začel z vojno proti Benečani, ki se je končala v njegovo korist leta 1358 s pogodbo v Zadru, s katero je provinca Dalmacija zopet pripadla Hrvaški. Hkrati je to tudi rojstni datum Dubrovniške republike, ki je bila sicer pod oblastjo madžarsko-hrvaških kraljev, toda delovala je povsem avtonomno. Novo obdobje nazadovanja centralne kraljeve oblasti pod kraljem Sigismundom in njegovih naslednikov je omogočilo Benetkam v obdobju 1409 - 1480, da so za skoraj štiri stoletja zavzele nadzor nad dalmatinskimi mesti z izjemo Dubrovnika, vse do leta 1797.

Prelomen trenutek v hrvaški zgodovini je bil prihod Turkov na Balkan. Po srbskem porazu v Kosovski bitki (1389) in padcu bosanskega kraljestva (1463) se je turški imperij razširil do hrvaških meja. Država je bila izpostavljena številnim in pogostim turškim napadom, ki so povzročili številne človeške žrtve, nekatere ljudi so odvedli s sabo, v velikem delu populacije je prišlo do migracij, prav tako pa je prišlo do teritorialnih izgub. Proti koncu 16. stoletja so bile hrvaške in slavonske meje potisnjene daleč nazaj na zahod, tako oslabljeni Hrvaška in Slavonija sta bili ponovno združeni, od druge polovice 16. stoletja sta imeli tudi skupnega bana. Madžarski poraz v bitki pri Mohaču (1526) in smrt kralja Ludvika II. sta vnesli potrebo po izvolitvi novega vladarja. Hrvaško plemstvo je videlo edino upanje zoper Turke v podpori s strani Habsburžanov in zato so izvolili nadvojvodo Ferdinanda za kralja Hrvaške (1.1.1527). Madžarsko plemstvo pa je podpiralo Ivana Zapoljo, člana plemiške družine iz Slavonije in po obdobju državljanske vojne je bil Ferdinand tudi s strani madžarskega plemstva potrjen za novega kralja. Habsburžani so tako vladali obema državama vse do leta 1918. V 16.stoletju so Habsburžani in hrvaško plemstvo organizirali in postavili obrambni pas proti Turkom, imenovan Vojna krajina, semkaj povabili krščansko populacijo iz turškega imperija in ostale begunce in jih naselili na opuščena in izpraznjena območja vzdolž mejne črte. Dolžnost teh svobodnih poljedeljskih naseljencev je bilo bojevanje proti Turkom, bili so oproščeni plačevanja davkov, po verski pripadnosti pa so bili deloma katoliki, deloma pa pripadniki pravoslavne veroizpovedi in ti so bili imenovani tudi kot Vlahi. Podoben proces se je dogajal tudi v Dalmaciji; po uspešnih vojnah v 17. in 18. stoletju proti Turkom in ponovni priključitvi večine delov srednjeveške Hrvaške, so bili že pod Benečani naseljeni na območje Dalmacije srbski živinorejci kot mejni vojaki, največ okoli mesta Knin, kjer so kmalu prevladali nad krščansko večino.

Habsburška politika je pripeljala do upora vidnejšega hrvaškega in madžarskega plemstva, katerega cilj je bilo svobodno hrvaško kraljestvo v vazalnem odnosu do Osmanskega imperija. Zrinsko-Frankopanski upor je bil odkrit in zatrt, njegovi voditelji pa leta 1671 obglavljeni. Uspešna vojna proti Turkom se je končala s pogodbo v Sremskem Karlovcu (1699) in z mirom pri Požarevcu (1718), nekateri deli Hrvaške in Slavonija so se osvobodili in meje ob Bosni in Hercegovini iz leta 1718 so ostale skoraj iste vse do danes.

V letu 1712 je bil izglasovan zakon, ki je dovolil ženski članici Habsburške dinastije biti okronana za vladarico v primeru, če ni nobenega moškega naslednika, kar je kasneje Mariji Tereziji, kljub nasprotovanju madžarskega plemstva omogočilo priti do madžarske krone. Nova cesarica je Hrvaški zavladala leta 1767 na kraljevem koncilu, ki je bil hkrati prva hrvaška vlada, ki je obstajala do leta 1779. Konec 18. stoletja so se pokazali prvi poskusi madžarskega plemstva po zatrtju hrvaške samouprave in želji po madžarizaciji, zoper katero so Hrvati nastopili z narodnim preporodom v prvi polovici 19. stoletja in politična neodvisnost je bila dosežena z uporabo orožja, ko je v letu 1848/49 hrvaški ban Josip Jelačić z vojsko premagal madžarsko vojsko pod vodstvom Lajosa Kossutha. Ta vojaška zmaga je pomenila prekinitev vsakršnih povezav z madžarskim kraljestvom. Od revolucije naprej so bili člani hrvaškega parlamenta izbrani na volitvah, in od leta 1861 je bil parlament odprt za vse državljane, ne zgolj za plemstvo.

V času Napoleonovih vojn je Dubrovniška republika izgubila svojo neodvisnost in leta 1808 postala del Dalmacije, ki je po letu 1812 postala avstrijska provinca.

Ob oslabljeni Avstriji po izgubah v vojni s Prusijo in Italijani je na moči v cesarstvu pridobila Madžarska in leta 1868 so bili hrvaški predstavniki prisiljeni v sprejetje sporazuma z Madžarsko, ki je določal preoblikovanje Hrvaške v državo z lastnimi notranjimi organi, sodstvom in izobraževalnim sistemom, toda kot del Madžarskega kraljestva. Leta 1881 so bile vojaške meje zopet podrejene hrvaškemu parlamentu. V tem času je hrvaško ozemlje pripadalo Avstriji (Dalmacija, Istra, deli Bosne in Hercegovine) in Madžarski (ostala Hrvaška in Slavonija). Takšna razdelitev, kot tudi položaj hrvaškega parlamenta, ki je bil izključen iz cesarskega, je povzročilo krepitev moči politikov, ki so bili naklonjeni ideji o Združenju Južnih Slovanov ter odcepitvi iz cesarstva. Propad Avstro-Ogrske je tudi Hrvaška izkoristila in bila 29.10.1918 vključena skupaj s Slovenijo, Bosno in Hercegovino in Vojvodino v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov in kot taka, z Zagrebom kot glavnim mestom, obstajala komaj mesec dni. Srbska populacija je želela hitro združitev s Srbskim kraljestvom, na drugi strani pa so italijanske grožnje po zavzetju obsežnih hrvaških območij v Dalmaciji prisilile Hrvaško, da je tudi sama prosila za pomoč Srbijo. 1. decembra 1918 sta se državi združili, za prestolnico razglasili Beograd in novo kraljestvo pod vodstvom srbske dinastije je nosilo ime Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. V novi državi so imeli Srbi glavno vlogo, vojska in policija je bila v glavnem v srbskih rokah, prav tako tudi diplomatske institucije. S srbskim dvorom in vlado je bila vloga Hrvaške v državi zelo obrobna. S prvo ustavo v letu 1921 je bila Hrvaška ločena na več področij in praktično na robu obstoja. Najbolj pomembna hrvaška politična stranka, hrvaška Ljudska stranka, združenje hrvaških ljudi in celo deloma srbskih poljedelcev v opoziciji do centralne vlade. Leta 1928 je prišlo do zaostritve v Beogradu, ko se je tamkajšnji dvor odločil odstraniti voditelja stranke, Stjepana Radića, ki je bil nato v jugoslovanskem parlamentu ustreljen. Kmalu po tistem, ko je kralj Aleksander razglasil diktaturo je tudi država dobila novo ime: Kraljevina Jugoslavija.

Hrvaške politične stranke so nato delovale v opoziciji. Zavedajoč se nevarnosti prihajajoče 2. svetovne vojne, se je novi vladar princ Pavel dogovoril za sporazum med hrvaškim voditeljem Vlatkom Mačkom in srbskim premierom Dragišo Cvetkovičem. S pogodbo leta 1939, je Hrvaška postala banovina z mejno avtonomijo in veliko večjim teritorijem kot leta 1918. Toda ta dogovor vsekakor ni končal srbskega terorizma na Hrvaškem. Vojska je večkrat pobijala civiliste, prav tako pa se je močno upirala srbska populacija v okolici Knina.

Ko so leta 1941 Nemci okupirali Jugoslavijo, je mnogo Hrvatov videlo v tem osvoboditev po dolgem obdobju zatiranja. Nemci in Italijani so se strinjali glede formiranja Neodvisne države Hrvaške s fašistično vlado. Meje te države so vključevale Hrvaško, Bosno in Hercegovino in Srem. Hrvaški fašisti so nemudoma sprejeli Nűrnberške zakone in pričeli z zatiranjem in preganjanjem Judov in Srbov. V istem času so srbski ekstremisti, četniki, pričeli z množičnimi poboji hrvaške in bosenske populacije. V maju 1941 je bila blizu Siska ustanovljena prva hrvaška antifašistična partizanska skupina, za katero je kmalu izvedela fašistična vlada in tako ugotovila, da ima le malo vpliva na prebivalstvo, saj je bilo le to večinoma na strani antifaštistov. Kljub temu pa so bile ob začetku vojne partizanske skupine politično nehomogene in komunisti so jih kmalu dobili pod svoj nadzor. Leta 1943 so hrvaški partizani ustanovili antifašistični parlament, ki je združeval Istro s Hrvaško. Po zmagi nad fašisti je to postal tudi uradni parlament, meje Hrvaške pa so bile na novo oblikovane. Ob meji z Bosno in Hercegovino je obveljala že dve stoletji stara mejna črta, meja s Srbijo pa je bila oblikovana skladno z nacionalno večino v regiji Srem. Hrvaška je dobila tudi provinco Baranjo z večinoma hrvaško populacijo ter že omenjeno Istro.

Naslednjih 45 let je Socialistični republiki Hrvaški vladala komunistična hrvaška stranka. Leta 1990 so bile izpeljane mirne volitve in po mnogih desetletjih je ponovno obstajal svobodno izvoljen parlament. Kmalu po volitvah je parlament razglasil popolno suverenost Republike Hrvaške, sklicujoči tudi na dejstvo, da obstaja Hrvaška kot država z več ali manj neodvisnosti že več kot 11 stoletij (z izjemo 15 letnega obdobja v predvojni Jugoslaviji).

Himna: Lijepa naša domovino - Naša lepa domovina

Glavno mesto (in največje mesto) Zagreb 45°48'N, 16°0'E
Uradni jeziki hrvaščina

Upravljanje parlamentarna

Površina
- skupaj: 56,542 km2 (126.)
- voda (%): 0,2

I

ITALIJA

M

MONAKO

SK

SLOVAŠKA

Kraljevina Madžarska
Po razpadu Velikomoravske v začetku 10. stoletja so si Madžari postopoma priključili ozemlje današnje Slovaške. Proti koncu 10. stoletja je sedanja Slovaška postala del nastajajočega madžarskega principata, ki se je po letu 1000 razvil v kraljevino Madžarsko. Slovaško ozemlje je ostalo sestavni del Madžarske države vse do leta 1918. Etnična sestava se je spremenila s prihodom Karpatskih Nemcev v 13. stoletju, Vlahov v 14. stoletju in Judov. Število prebivalcev se je močno zmanjšalo zaradi invazije Tatarov leta 1241 in lakote ter epidemij kuge po njej. V srednjem veku današnjo Slovaško označujeta rast mest, gradnja številnih kamnitih gradov in razvoj umetnosti. Leta 1465 je madžarski kralj Matija Korvin ustanovil prvo univerzo v Bratislavi, ki pa je prenehala delovati po njegovi smrti leta 1490.

Turški imperij je začel svoje osvajalne pohode na Madžarsko in zasedba Bude (Budimpešte) v začetku 16. stoletja je zahtevala prestavitev centra kraljevine Madžarske v Bratislavo, ki je leta 1536 postala prestolnica Madžarske. Turški vpadi ter spopadi z Habsburško monarhijo so močno opustošili deželo, posebej še podeželje. Ko so se bili Turki proti koncu 17. stoletja prisiljeni umakniti iz Madžarske, je pomembnost Slovaške upadla, četudi je Bratislava obdržala svoj status glavnega Madžarske vse do 1848, ko so prestol vrnili v Budimpešto.

Med revolucijo v letih 1848-49 so Slovaki podprli avstrijskega cesarja z željo, da bi bili neodvisni od madžarskega dela monarhije, toda to jim ni uspelo. Ker so se odnosi med obema narodoma poslabševali (glej: madžarizacija), je bila posledica ločitev Slovaške od Madžarske po I. svetovni vojni.

Češkoslovaška in II. svetovna vojna
Leta 1918 je Slovaška skupaj z Češko in Moravsko oblikovala skupno državo Češkoslovaško, z mejami, kot sta jih določali Saintgermainska in Trianonska mirovna pogodba. Leta 1919 je med kaosom po razpadu Avstro-Ogrske Slovaško napadla provizorična Madžarska sovjetska republika in ena tretjina Slovaške je začasno postala Slovaška sovjetska republika. V medvojnem obdobju je bila demokratična in napredna Češkoslovaška pod stalnim pritiskom vlad Nemčije in Madžarske, dokler ni prenehala obstajati leta 1939, zaradi sklenitve Muenchenske pogodbe, podpisane eno leto prej. Južni del Slovaške je pripadel Madžarski, zaradi podpisa Dunajske deklaracije. Pod pritiskom nacistične Nemčije je prva Slovaška republika, ki jo je vodil klero-fašistični Josef Tiso, razglasila svojo neodvisnost od Češkoslovaške leta 1939. Nova vlada je bila močno povezana z Nemčijo in je polagoma postala njena marioneta. Večina tukajšnjih Judov je bila med holokavstom deportirana v nemška koncentracijska taborišča. Protifašistično gibanje je vodilo več oboroženih spopadov leta 1944, znanih kot Slovaška narodna vstaja, sledili pa sta ji krvava nemška okupacija in gverilski boji.

Komunistično obdobje
Po II. svetovni vojni je bila ponovno vzpostavljena Češkoslovaška in leta 1947 je bil Josef Tiso obešen zaradi svojega sodelovanja z nacisti. Več kot 76.000 Madžarov in 32.000 Nemcev je moralo zapustiti Slovaško v seriji množičnih selitev prebivalstva, ki so jih začeli zavezniki na Potsdamski konferenci. Ti dogodki so še danes vzrok napetosti med Slovaško in Madžarsko. Češkoslovaška je prišla pod sovjetski vpliv in pritisk držav Varšavskega pakta po udaru leta 1948. Državo so okupirale vojske Varšavskega pakta leta 1968, ko se je zaključilo obdobje liberalizacije pod vodstvom Alexandra Dubčka. Leta 1969 je Češka postala federacija Češke in Slovaške socialistične republike .

Ustanovitev Slovaške
Koncu komunistične vladavine na Češkoslovaškem leta 1989, med miroljubno "Žametno revolucijo", je sledila ponovna delitev države, tokrat na dve državi naslednici. Julija 1992 se je Slovaška, pod vodstvom predsednika vlade Vladimirja Mečiarja, razglasila za neodvisno državo, kar je pomenilo, da so njeni zakoni nadomestili dotedaj veljavne federativne. Poleti 1992 sta se Mečiar in češki predsednik vlade Vaclav Klaus pogajala in dogovarjala o podrobnostih glede ločitve federacije in o delitvi. Novembra je zvezni parlament izglasoval, da se bosta uradno državi ločili 31. decembra 1992. Tako sta republika Slovaška in republika Češka odšli vsaka svojo pot 1. januarja 1993. Slovaška je ostala tesni sodelavec Češke, obe državi sodelujeta z Madžarsko in Poljsko ter znotraj Višegrajske skupine. Slovaška je postala članica zveze NATO 29. marca 2004 in Evropske unije 1. maja 2004.

Upravna delitev
Slovaška je upravno razdeljena na osem okrajev (slovaško »kraj«), imenovanih po njihovih upravnih središčih.

Banskobistriški okraj (Banskobystrický kraj) (glej tudi Banská Bystrica)
Bratislavski okraj (Bratislavský kraj) (glej tudi Bratislava)
Košiški okraj (Košický kraj) (glej tudi Košice)
Nitranski okraj (Nitriansky kraj) (glej tudi Nitra)
Prešovski okraj (Prešovský kraj) (glej tudi Prešov)
Trenčinski okraj (Trenčiansky kraj) (glej tudi Trenčín)
Trnavski okraj (Trnavský kraj) (glej tudi Trnava)
Žilinski okraj (Žilinský kraj) (glej tudi Žilina)
Okraji se nadalje delijo na skupno 79 okrožij (ed. okres, mn. okresy).

Uradni jezik slovaščina

Glavno mesto Bratislava